Strokovna literatura

Razmnoževanje potonik

Potonike, tako lesnate kot zeljnate, gojimo po vrtovih že zelo dolgo. Obstaja zelo veliko vrst, ki v naravi rastejo v različnih deželah celin z zmernim podnebjem. Skozi dolgo zgodovino njihovega gojenja pa je nastalo tudi zelo veliko število sort. Vrtnarji jih razmnožujemo na različne načine in tehnike razmnoževanja se z razvojem stroke seveda izpopolnjujejo. Potonike, tako njihove predstavnice med grmovnicami, kot tudi trajnice, sodijo med bolj težavne in zahtevne, zato nikoli niso sodile med poceni rastline. Zlasti novejše sorte lahko dosegajo tudi vrtoglavo visoke cene.

Potonike razmnožujemo na različne načine, noben način pa ne daje večjega števila novih sadik na hitro. Zato je med vrtnarji-pridelovalci v svetovnem merilu le majhen procent tistih, ki se lotijo tega dela. Nekaj več je seveda tistih vrtnarjev-trgovcev, ki jih prodajajo. Včasih se kdo tudi želi okititi s tujim perjem, pa se predstavlja kot pridelovalec, v resnici pa kupi že odrasle ali vsaj na pol odrasle sadike od specializiranih pridelovalcev, jih posadi v svoj matičnjak ali naravnost v lonce in jih ponuja kot svoj pridelek. Sicer pa je čisto normalno, da sadike krožijo in se z njimi trguje, le dobro je vedeti, kdo jih tudi razmnožuje sam.

Načini razmnoževanja potonik

Vrste potonik razmnožujemo s setvijo, torej generativno, ali na različne vegetativne načine. Kadar pa je govora o sortah, se moramo zateči le k vegetativnim načinom razmnoževanja, saj semena ne dajo potomstva, ki bi bilo enako staršem. Botanične vrste marsikdaj naredijo le malo semena in, če rastejo v bližini drugih vrst, se rade med seboj skrižajo. Mnoge sorte pa so sterilne in torej sploh ne tvorijo semena.

Če pa seme naredijo, ga lahko uporabimo in iz njega vzgojimo mešanico različnih novih rastlin. To velja tako za lesnate potonike, kot tudi za potonike, ki sodijo med zeljnate trajnice.

Razmnoževanje s setvijo ali generativno razmnoževanje?

Potonike naredijo semena različnih debelin, lahko tudi zelo debela. Nekatere tudi v velikosti fižola. Povrhnjica semena je v večini slučajev debela, čvrsta in trda. Vsebino dobro varuje, vendar hkrati povzroča počasno in težavno kalitev, ko se enkrat zasuši. Posušeno seme tako v zemlji počiva, oziroma se počasi pripravlja na kalitev, leto ali dve, včasih celo več, preden skali. Kmalu po dozoritvi semena se v njem razvijejo inhibitorji kaljenja, hormoni zaviralci kaljenja torej.

Na ta način narava poskrbi, da seme dalj časa obdrži kaljivost, oziroma počaka na ugoden čas za kaljenje in se rastlinska vrsta tako laže ohrani. Vrtnarji moramo torej te procese poznati in jih znati spodbuditi, če želimo vzgojiti nove rastline potonik iz semena. To pomeni, da uporabljamo v praksi dva načina setve potonik.

Prvi način uporabimo, če smo uspeli seme pridelati doma ali pridobiti čisto svežega (včasih uporabljamo zanj izraz ‘zeleno seme’), ko torej še sploh ni popolnoma dozorelo in se v njem še niso razvili inhibitorji kaljenja in povrhnjica še ni otrdela. Če takšno sveže seme posejemo takoj poleti, bo zelo verjetno kalilo že naslednjo pomlad.

Takšen način setve je najbližji dogajanjem v naravi, ko seme odpade takoj po dozorevanju in se skrije med listjem in biljkami v senci in vlagi. Ob relativno visokih poletnih temperaturah se v njem takoj sprožijo kalitveni procesi, se nadaljujejo v drugo fazo pri nižjih jesenskih in zimskih temperaturah in pripeljejo do spomladanske kalitve.

Drugi način setve je priporočljiv, če smo sveže, vendar že posušeno seme z otrdelo povrhnjico, dobili nekoliko bolj pozno poleti ali celo šele naslednje leto. Tudi v tem slučaju ga je treba posejati pozno spomladi, zgodaj poleti ali vsaj sredi poletja, vendar bo zahtevalo posebno proceduro. Otrdelo povrnjico previdno ranimo na več mestih tako, da bo vanj voda laže prodirala. To lahko naredimo pri velikih količinah tudi s posebno napravo za ‘brušenje semen’, pri majhnih količinah pa si lahko pomagamo tudi s smirkovim papirjem ali mencanjem v ostrem pesku ali podobnem materialu.

Nato ga namočimo v vodi za 24-48 ur in posejemo. Pokrijemo ga za dve debelini semena na debelo s setvenim substratom in postavimo v rahlo zasenčen prostor, kjer bomo laže skrbeli za stalno vlago. Setev naj bo izpostavljena temperaturi 25-30 stopinj celzija vsaj mesec ali dva, kar poleti dosežemo z normalno temperaturo zraka. V tem času se v semenu pod vplivom vlage in visoke temperature začne proces razgradnje inhibitornih encimov in se potem nadaljuje naslednjih nekaj mesecev na nižjih temperaturah jeseni in zime.

Pozimi bodo morebitne zelo nizke temperature kemične procese v semenu zaustavile na doseženi stopnji. Naslednjo pomlad, ko se temperature spet dvignejo, bo seme vzklilo. Če proces ni bil uspešen zaradi prekratkega trajanja posameznih temperaturnih obdobij ali neprimerne vlažnosti tal, bo seme počivalo v zemlji še leto ali dve. Le v slučaju, da je že aktivirano seme bilo izsušeno, bo nepovratno izgubilo kaljivost. Neenakomerno kaljenje pa je lahko tudi posledica neenakomernega dozorevanja semena in posledično razvoja inhibitorjev kaljenja v posameznih semenih. Velikokrat se namreč zgodi, da pri poletni setvi semen en del kali v prvi naslednji pomladi, ostala semena pa postopoma kalijo šele v naslednjih dveh pomladih.

V laboratorijskih pogojih ali v dirigirani klimi setvenih rastlinjakov seveda lahko simuliramo naravo z njenimi temperaturnimi ciklusi tudi umetno in tako sprožimo kaljenje semena potonik. Lahko ga tudi nekoliko skrajšamo, ker mora vsaka od obeh faz (visoke poletne temperature in nižje jesenske in pomladanske) sicer trajati vsaj po dva meseca.

V naravi pa vsaka od teh dveh faz traja lahko tudi po tri do štiri mesece, kar kaljenja ne ovira. Zimske zelo nizke temperature pa za spodbuditev kalitve niso nujne, jih pa seme v naravnih pogojih v latentnem stanju prespi. Nove cvetoče rastline potonik iz semena lahko vzgojimo v nekaj letih, hitreje ali počasneje, odvisno od tega, kako se potrudimo za njihove čim bolj idealne življenjske razmere. Bolj naravi prijazno gojenje zahteva seveda daljši čas vzgoje, kot pa forsirano gnojenje in umetna klima rastlinjakov. Prej kot v dveh ali treh letih pa ne morejo zacveteti.

Vegetativno razmnoževanje

Najlažje je razmnoževanje z delitvijo, vendar na ta način lahko pridobimo najmanj novih sadik in uporabljamo ga lahko le pri zeljnatih vrstah in sortah potonik. Sadike te skupine potonik, ki rastejo na stalnem mestu, namreč na koreninskem vratu oblikujejo nove rastne brste in jih sčasoma razvijejo v samostojne nove rastline. Nekatere vrste ali sorte hitreje, druge počasneje. Včasih, pri nekaterih sortah, traja več let, da sploh razvijejo kakega dovolj močnega, da ga lahko odčesnemo in uporabimo kot novo mlado rastlino.

Kadar imamo na razpolago močno razraščeno staro rastlino (vsaj nekaj let, včasih staro tudi desetletja), jo v celoti izkopljemo z globokimi in močnimi korenikami vred, z nje z vodo ali otresanjem odstranimo vso zemljo, da je struktura korenin, korenik in brstov dobro vidna in jo nato razdelimo. Pri tem potrebujemo močno in ostro orodje. Vsaka nova rastlina mora imeti korenike in vsaj en dobro viden brst. Na ta način razmnožujemo zeljnate potonike v času njihovega mirovanja, od zgodnje jeseni do zgodnje pomladi v toplejši klimi, za profesionalne ali ljubiteljske potrebe.

Nabrani cvetovi še niso popolnoma odprti. Naslednje jutro so cvetovi odprti.

Kadar je zemlja zmrznjena, tega seveda ni možno početi. Zato v profesionalne namene lahko opravimo izkop jeseni, korenike shranimo v hladilnicah in čez zimo pripravimo sadike za spomladansko sajenje. Takšne sadike so deklarirane kot sadike z golimi koreninami.

Z laboratorijskimi metodami (tkivnimi kulturami) razmnožujemo tako zeljnate, kot lesnate potonike. Takšen način razmnoževanja je zlasti prikladen za sorte zeljnatih potonik, ki se po naravni poti le počasi množijo, kakor tudi za nove sorte, ki jih želimo poslati na trg v večjem številu čim hitreje. Tako namreč iz ene same rastline v letu ali dveh lahko namnožimo tisoče in tisoče novih sadikic.

S posebnimi tehnikami jih nato utrdimo in pripravimo na življenje izven laboratorija in rastlinjaka. Potem pa seveda potrebujejo še vsaj dve leti ali več, da bodo zacvetele. Pri lesnatih potonikah s to metodo sicer tudi lahko mnogo hitreje namnožimo veliko število novih sadik, vendar večina sort, razmnoženih na ta način slabše raste in ima krajšo življenjsko dobo, ker razvijejo prešibke korenine.

Različne sorte Paeonia lactiflora se lahko množijo z delitvijo in tkivnimi kulturami.

Nekatere vrste zeljnatih potonik in tudi sorte, izpeljane iz teh vrst, lahko bolj na hitro od običajnega deljenja razmnožimo tudi z metodo koreninskih potaknjencev. Imajo namreč na korenikah speče brste, ki se aktivirajo, če korenike razrežemo na nekaj centimetrov dolge dele in jih položimo plitvo v zemljo. Tudi na ta način razmnožene sadike potrebujejo še kar nekaj časa, da zacvetijo.


Stara sorta Paeonia officinalis ‘Rubra Plena’ se lahko množi s koreninskimi potaknjenci ali z delitvijo.

Lesnate potonike razmnožujemo tudi s potaknjenci. Vendar ta metoda zahteva zelo natančno definirane temperaturne pogoje in zelo vlažen zrak, kar pa je težko zagotoviti. Kljub temu uspehi niso vedno zagotovljeni. Pa tudi pridobivanje potaknjencev je zelo omejeno in zamudno, pa zato slabo učinkovito. Zato je to metodo v novejšem času nadomestila metoda tkivnih kultur, ki je sicer zahtevna, daje pomanjkljive rezultate, vendar je mnogo hitrejša in zanesljivejša.

Razmnoževanje z grebenicami in zračnimi grebenicami je pri lesnatih potonikah dandanes le še metoda z omejeno vrednostjo, je pa še vedno uporabna v domačih razmerah in bolj ali manj se uporablja v amaterskem vrtnarjenju. Pred razvojem tkivnih kultur so jo uporabljali tudi v profesionalnem vrtnarjenju, čeprav da zelo omejeno število novih sadik.


V naši vrtnariji razmnožujemo na oba našina, z delitvijo odraslih rastlin in s semenom.

Cepljenje žlahtnih sort lesnatih potonik v koreninski vrat raščavih in zdravih divjih vrst je stara metoda razmnoževanja, ki je rezervirana za specialiste, saj zahteva veliko znanja in spretnosti. Ni pa izgubila vrednosti, oziroma jo znova pridobiva in rastline, vzgojene na ta način dosegajo visoke cene. Nekaj časa je ta metoda bila potisnjena v ozadje, saj jo je skušala izpodriniti moderna metoda razmnoževanja s tkivnimi kulturami. Vendar je dejstvo, da mnoge žlahtne sorte lesnatih potonik ne razvijejo dovolj močnih lastnih korenin in, če želimo vzgojiti trpežne in raščave rastline, se moramo posluževati prav cepljenja, čeprav je na ta način možno razmnožiti le omejeno število novih rastlin.

Vzgoja in razmnoževanje novih sort

S setvijo semena, ki je nastalo s križanji, spontanimi ali dirigiranimi, lahko začnemo postopek iskanja novih sort. Izmed velikega števila sejančkov s potrpežljivim odbiranjem, evidentiranjem lastnosti, analiziranjem, valoriziranjem, nadaljnjim vegetativnim razmnoževanjem, poimenovanjem, registriranjem in velikokrat tudi patentiranjem. Šele potem s komercialnimi prijemi damo na trg nove sorte. Za nastanek nove sorte potonike je ta proces dolg vsaj desetletje, največkrat pa precej več.

Potem pa s klasičnim vegetativnim razmnoževanjem potonike le počasi množimo in do začetka uporabe tkivnih kultur je trajalo desetletja, da so posamezne sorte lahko prišle v široko uporabo. V zadnjih desetletjih se je proces razmnoževanja močno skrajšal prav zaradi razvoja laboratorijskega razmnoževanja s pomočjo tkivnih kultur in klimatsko dirigiranih rastlinjakov. Na ta način lahko na hitro razmnožimo veliko število novih osebkov, ki so si med seboj genetsko popolnoma enaki in damo na trg veliko število sadik neke sorte.

Ne moremo pa skrajšati vseh ostalih postopkov, ki so potrebni za nastanek novih sort in tudi ne procesa razvoja od mlade sadike do cvetoče rastline. Zato razvijalci novih sort pred registracijo in patentno zaščito rezultate svojega dela skrbno varujejo pred radovednimi očmi konkurence in zlasti pred lovci na novitete, ki bi morda lahko celo ukradli genski material, ga laboratorijsko razmnožili in dali na trg kot svojo zavarovano lastnino.

Nove sorte rastlin na sploh, seveda tudi potonik, pa nastajajo tudi s spontanimi ali umetno povzročenimi mutacijami in raznimi drugimi oblikami genskega inženiringa. Vsaka nova sorta pa mora seveda še skozi take ali drugačne procese vegetativnega razmnoževanja, preden pride v vrtove, javne nasade ali v nasade, kjer pridelujejo njihovo rezano cvetje. Torej tudi z uporabo vseh modernih tehnik in tehnologij pri potonikah še vedno traja nekaj let, da vzgojimo cvetočo rastlino.

Besedilo:
Jožica Golob-Klančič
univ.dipl.ing. hortikulture in krajinske arhitekture

Fotografije:
Mojca Rehar Klančič
univ.dipl. ing. agronomije