V petek 05. novembra 2021 smo uspešno izvedli načrtovani ogled zelenih površin v Ljubljani.
ZPORS je organiziral Strokovni ogled javnih zelenih površin v Ljubljani, ki ga je vodil Matjaž Mastnak, ogleda pa se je udeležilo 34 udeležencev. Ogled je potekal v okolici Tehnološkega parka, kjer so bila letos na novo v drevored posajene visoke sadike treh drevesnih vrst: ambrovec, ginko in cer. Ambrovec se v zadnjem času priporoča za sajenje, saj ugodno prenaša tudi vroča poletja; prav tako je ginko zelo sodobna izbira. Opaziti je, da imajo še največ težav hrasti. Zanj je že sicer znano, da se težje vraste, posebno kadar so visoke sadike. Tu je šlo za sajenje sadik višine 18/20, tako da bi bil gotovo boljši izplen, če bi se sadilo manjše sadike, npr. dimenzije 10. Matjaž Mastnak je omenil, da se v starih drevesničarskih knjigah celo bere, da se hrast seje. Mešani drevoredi, kakor se imenujejo drevoredi z več različnimi drevesnimi vrstami, imajo smisel, ker se lahko zgodi, da kakšna vrsta propade in tako ostane vsaj del drevoreda.
Skupaj ugotavljamo, da so dandanes rastišča za drevorede neprimerna. Kadar je zelenica široka dva metra, kolikor v opazovanem drevoredu je, to predstavlja že pravo razkošje, ki ga lahko drevo v mestnem drevoredu pričakuje. Zelenice so namreč običajno široke samo 100 do 120 cm, globina razpoložljive zemlje pa je le okrog 50 cm, ponekod še manj.
Izredno pomembna je globina sajenja dreves, ki so v praksi prepogosto sajena pregloboko. Po sajenju naj bi bil koreninski vrat v nivoju površine tal. Pri dobavi sadik dreves se zadnje čase dogaja, da je koreninska bala po vrhu zasuta in včasih je celo treba odgrniti zemljo. Prepogosto so drevesa posajena pregloboko vsaj 10 cm, ponekod celo več. Razlog je največkrat to, da se ne predvidi posedanja. Le-to se lahko prepreči s primerno globino sadilne jame. Če je bala 60 cm, se koplje luknjo globine 60-70 cm in ne globje. Potrebno se je zavedati, da morajo tudi drevesne korenine dihati. Posebno ob suši oz. visokih temperaturah je dihanje korenin pospešeno. To je tudi razlog, zakaj je glavnina (85%) korenin dreves do globine 0,5 m; v večjih globinah je namreč izredno malo kisika.
Ob sajenju dreves je koristno uporabiti plastično zaščito debla, ki je po eni strani poceni, a hkrati zelo učinkovito ščiti deblo drevesa pred poškodbami ob košenju. Treba je nameniti le dovolj pozornosti, da je pravilno nameščena in ne obvisi na višini, saj v takšnem primeru ne služi svojemu namenu. Ob sajenju, posebno kadar se sadijo visoke sadike, se postavi dovolj močno oporo, ob katero se sadiko priveže s široko in prožno vezjo v obliki osmice. Po letu ali dveh je treba drevesa razvezati in odstraniti trakove oz. vrvice, da se ne vrastejo v veje. Ko se rastlina vraste v tla, oporo odstranimo.
Okrog drevesa ponekod poskrbijo za t. i. zalivalno skledo, za katero je pomembno, da je ustrezno oblikovana. Le-ta mora biti večja kot je širina koreninske grude, da se voda steka h koreninam posajenih dreves. Ko se travna ruša strne, namreč predstavlja veliko konkurenco drevesom za vodo (in hranila).
Lišaji, ki se pojavljajo na lubju dreves le-tem ne škodijo, moteči so le zaradi izgleda. A hkrati so pokazatelj oz. posledica slabe rasti drevesa.
Ugotavljajo, da se intenzivnejša barva listov pri ostrolistnih javorih pojavlja predvsem tam, kjer so tla revnejša oz. slabše preskrbljena s hranili. Pred eno od novo zgrajenih večstanovanjskih stavb opazimo, da so bili posajeni vsaj pol metra pregloboko, v odpadni gradbeni material. Pri istem nasadu je izrazito tudi pregosto sajenje, ker je želja projektanta, da bi dosegel videz gozda. Vprašanje je, če bo takšen nasad res izpolnil to željo, ali bo postal ‘goščava polna smeti’, kot se je izrazil eden od udeležencev ogleda.
Na notranjem dvorišču, ki ga tvorijo okoliške večstanovanjske stavbe smo se posvetili ogledu nasada drenov. Barva poganjkov se bolj ali manj ujema z barvo fasade stavbe v ozadju. Z mesta, kjer smo opazovali, posajeni dren zastira pogled na otroško igrišče v središču. Pojavi se dilema, če je zastiranje pogleda na igrišče morda za starše, ki pripeljejo otroke na igrišče, omejujoče. Razvije se debata o tem, da ali bi bila boljša izbira za sajenje rastlin, ki bi z barvo fasade tvorile kontrast in če bi bila bolj primerna izbira v dani situaciji zelenica. Pomisleki so tudi glede sajenja monokulture ob igrišču ter skrbi za vzdrževanje takšnih površin, saj je pogosto edino vzdrževanje košnja trave, rez drenov (v tem primeru) pa pri rednem vzdrževanju ne pride na vrsto.
V istem naselju smo med dvema sosednjima stavbama lahko občudovali pravkar posajene tulipanovce. Drevesa, ki lahko v ugodnih razmerah zrastejo v povprečju 20 do 30 m visoko, v ugodnih razmerah lahko celo več. A pri teh si takih dimenzij ne obetamo, saj je razdalja med njimi le 2 metra. Opazili smo tudi več dreves vrste Sophora japonica, ki so bila pravkar posajena. Gre za vrsto, ki je zelo primerna za vroča rastišča, zrastejo lahko zelo visoko in nudijo gosto senco, vendar so bila v tem primeru sajena v glino in gradbene odpadke, tako da je njihova usoda zelo vprašljiva.
Acer negundo se je zaradi svoje prilagoditve na vroča poletja ter onesnažen mestni zrak, po mestih v zadnjih desetletjih pogosto uporabljal za zasaditve, saj ga, med drugim, odlikuje tudi hitra rast. Kot velika slabost tega mogočnega javorja se je izkazalo, da se je veje hitro lomijo in da močne korenine povzročajo celo dviganje tal v okolici drevesa, ne glede na material, ki jih prekriva.
S svojimi bleščečimi, velikimi in širokimi listi, intenzivno zelene barve, je lovorikovec uvrščen v sam vrh po priljubljenosti med sadikami za žive meje. Je vednozelena rastlina (tudi pozimi), odlično prenaša rez in zato postaja vse bolj pogosta izbira pri zunanjih zasaditvah. A njegova pogostost in odlična prilagoditev na naše zamere že nakazuje potencialno invazivnost. Uspešno se širi s semeni, poleg tega pa se na odrezanih delih rastlin, ki jih odlagajo v gozdovih, hitro razvijejo nadomestne korenine in tam razvije nove rastline. Te so že začele preprečevati rast rastlin, ki so pred tem rastle na tistem območju in tako postaja celo invaziven; posebno v slabo vzdrževanih nasadih.
Za preprečevanje rasti plevelov in zadrževanje vode v tleh, se na javnih površinah uporablja zastirka, ki je lahko iz organskih (lesni sekanci, travni odkos, slama, kokosova vlakna ali organski odpadki) ali anorganskih materialov (pesek, prodniki, plastika, železni opilki). Poleg ekološke vrednosti imajo številne zastirke tudi oblikovno funkcijo. Pri strokovnem ogledu smo lahko opazili več vrst in kombinacij zastirk: – debelejša plast lubja (5 cm), – protiplevelna agrotekstilna folija in tanjša plast lubja, – samo protiplevelna folija. Pri uporabi protiplevelne folije ne gre zanemariti dejstva, da se zemlja pod njo zbije, se ne prezrači, manj je izhlapevanja in rastline zato slabše uspevajo. In nenazadnje, tudi skozi folijo zrastejo posamezni pleveli, ki ob pomanjkljivem vzdrževanju hitro kvarijo izgled nasada. Za rastline je posebej slaba kombinacija folije in čez njo nasutega proda, ki močno zbije zemljo in preprečuje izmenjavo plinov v tleh. Za zastirko tudi ni priporočljivo izbirati sekancev, saj le-ti hitro zgnijejo, poleg tega pa vežejo iz tal dragoceni dušik, ki ga potem zmanjka za posajene rastline. Boljša izbira je plast lubja, še boljša pa zastirka iz kompostiranih lesnih vlaken z dodatkom miskanta, kot je Bio Frux, ki je dekorativna vse leto, hkrati pa preprečuje zdrs in je primerna tudi za nagnjene površine. V razpravi, ki se je ob tem razvila, je bilo podano mnenje, da glede na to, da je izvajalec še 2 leti po izvedbi nasada obvezan vzdrževat in če takrat dosledno skrbi tudi za odstranjevanje plevelov, je večinoma do takrat rastlina že toliko razrasla, da zaradi sence pod njo, plevelov skoraj ni. V vrtnarjenju ni hitrih rešitev, ugodna rešitev pa je gotovo okopavanje v prvih letih, da se posajene rastline lepo razrastejo in naredijo senco.
Razvila se je tudi razprava o gnojenju posajenih rastlin, ki je pod folijo posebej težavno. Ob sajenju se rastlin običajno ne gnoji in tudi v naslednjih letih to pri vzdrževanju ni ustaljena praksa. Izpostavljen je bil tudi dvom, da bi se slabo rast reševalo z dodajanjem gnojil, saj je slaba rast oz. končna slika rastlin skupen rezultat gnojenja, sadilnega materiala in zemlje, v katero je sadika posajena.
Pri urejanju okolice Stanovanjski sklad, ki je investitor gradnje stanovanj, po navadi nima zagotovljenega nadzora krajinskega arhitekta ali strokovnjaka podobne smeri, pač pa nadzor izvaja nadzornik gradbenih del, ki zakonitosti rasti in potreb rastlin ne pozna dovolj.
V betonskih koritih večjih dimenzij je bil posajen pahljačasti javor, ki je izvorno iz gorskih gozdov. Zelo očitna je razlika med rastlinami, ki so delno v senci, v primerjavi s soncu izpostavljenimi, kjer so zaradi vročine nekateri celo propadli. V teh koritih se je zastirka iz lubja izkazala kot super izbira, saj preprečuje pregrevanje koreninskega sistema.
Ogled smo nadaljevali pred Biološkim središčem, kjer so posajene okrasne češnje, protokolarno darilo Japonske Sloveniji in so zato državnega pomena. Pri postavitvi novega gradbišča, so na mestu, kjer so rasla tri drevesa teh češenj, načrtovali gradnjo, zato jih je bilo treba odstraniti in presaditi na drugo mesto, pri čemer je sodelovala dr. Lena Marion. Predstavila je svojo izkušnjo in prisotnim natančno opisala projekt presajanja odraslih češenj. K sodelovanju je povabila strokovnjaka iz tujine, ki se s presajanjem odraslih dreves ukvarja že 20 let in sicer na ta način, da presadi drevesa z golimi koreninami. Po začetnih dogovarjanjih sredi poletja, jim je uspelo projekt zakasniti, tako da so tri češnje sredi travnika presadili 12. in 13. 9. 2021. Odstrli so koreninski del, ki je bil širok 6-7 m koreninski sistem, globina korenin je bila le 60 cm. Presadili so jih na novo mesto, kjer so uporabili poseben substrat, ki ga je pripravilo podjetje Humko d.o.o. in zasuli z zelenim mulčem iz sekancev listavcev.
Pred zaključkom smo si ogledali še ploščad pred Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo in Fakulteto za računalništvo Univerze v Ljubljani. Obširno tlakovanje površine med zgradbami, ki je dopolnjeno le z nekaj drevesi iste vrste. Število in razporeditev dreves že samo po sebi ne omogoča ustrezne sence na tolikšni betonski površini. Poleg tega je bila izbrana vrsta, ki v splošnem propada, dodatno pa na omenjenem mestu omejujejo njegovo rast razmere, kot so vročina zaradi okoliških betonskih površin in omejen prostor za rast, predvsem podzemnega dela. Tudi ista drevesa iste vrste, posajena na travniku, slabo rastejo. Razlog za to so lahko slaba tla, lahko pa je bila slaba kakovost dobavljenih sadik. Če so že ob sajenju začela drevesa propadati, bi bilo treba takoj ukrepati. Pri garažni hiši raste divja trta, ki neenakomerno prerašča lesene panele in se delno plazi po talni površini. Iz estetskega vidika je sajenje divje trte na tovrstna mesta nepotrebno ali celo neprimerno. Namesto prevladujočih dreves jesena, bi bila primernejša izbira drevesnih vrst, ki jih opazimo kot naravno rastoče v bližini, torej menimo, da bi na tem mestu vrba dobro funkcionirala.
Strokovni ogled javnih zelenih površin v Ljubljani smo zaključili s sklepom, da je treba na javnih zelenih površinah opozarjati na pomanjkljivosti, ki se pojavljajo ter predstavljati in uvajati primere dobrih praks, ki jih strokovnjaki poznajo in z veseljem delijo.