Peticiji ‘Se Ljubljana, Zelena prestolnica Evrope spreminja v beton?’ ob rob
Velika večina evropskih mest, se v zadnjih desetletjih srečuje s problemom nenehne rasti prebivalstva in s tem povezane gradnje novih stanovanj, trgovskih centrov ter s tem povezanim problemom nenehne širitve pozidanih območij. Migrantska kriza v zadnjih letih s priseljevanjem ljudi iz drugih delov sveta v evropska mesta ta trend samo še zaostruje. Jasno je, da vsa ta naraščajoča območja pozidave iz sodobnih mestnih središč izrinjajo rastline, ki so še pred kratkim vsaj deloma sobivala z nami tudi v mestih. Podoben trend je seveda moč opazovati tudi v Sloveniji. Tisto, kar pri nas pri vsem tem še posebej skrbi je, da tudi v prihodnje ne kaže nič boljše oz. se vsakodnevno opaža, da je situacija še slabša. Skoraj vsaka novejša preureditev parka, cestnega križišča ipd. v glavnem mestu, v Ljubljani postreže z zmanjšanjem deleža zelenih površin v primerjavi z deležem teh površin pred preureditvijo (npr. Ambrožev park, križišče Bavarski dvor).
Pomen rastlin za uravnavanje klimatskih razmer, da te ostajajo v optimalnem območju je nezamenljiva. Osnovni in najpomembnejši pomen rastlin se kaže v uravnavanju temperature ter zračne vlage. Rastline uravnavajo lastno preskrbljenost z vodo in tudi temperaturo s pomočjo transpiracije. Gre za proces izhlapevanja vode s površine rastlin, kar rastline uravnavajo s pomočjo odprtosti listnih rež. Rastline pri višjih temperaturah odpirajo listne reže in s tem preko transpiracije povečujejo izhlapevanje vode ter se tako hladijo z zniževanjem temperature v svoji neposredni okolici. Nemci so v obširni raziskavi v mestu Hamburg npr. izračunali, da zgolj 5 ha velika streha, ki je ozelenjena (zelena streha), v zrak spusti kar 22000 m3 vode, kar posledično lahko zmanjša temperaturo v okolici te strehe za okoli 3 stopinje. Takšen vpliv rastlin je seveda močan in lahko občutno prispeva k znosnejšim temperaturam, predvsem v obdobju visokih dnevnih in nočnih temperatur. Izhlapela voda iz rastlin pa ne vpliva zgolj na zniževanje temperatur, temveč tudi na povečevanje vlage v okolici, kar skupaj z zniževanjem temperature ustvarja še prijetnejšo klimo, tako za bivanje ljudi, kot seveda tudi živali in rastlin samih.
Poleg zniževanja temperature ter povečevanja vlage v zraku, imajo rastline še več drugih izjemno pomembnih učinkov na kakovost zraka. Ogljikovi in žveplovi oksidi vstopajo preko listnih rež v rastline. Tu se lahko te snovi bodisi vežejo v vodne filme ali pa sodelujejo pri tvorbi blažjih kislin oz. se vežejo na notranjo listno površino. Tako te snovi postajajo povsem neškodljive. Rastline imajo torej direktno sposobnost čiščenja zraka, kar se tiče nevarnih toplogrednih plinov. Poleg tega rastline z listno maso ter s skorjo na deblu in vejah zajemajo prašne delce v zraku in jih na ta način odstranjujejo iz zraka. Tu imajo še posebej pomembno vlogo drevesa s svojo velikostjo ter seveda s prisotnostjo skorje kot posledica lesenenja tkiv. Prašni delci, ki na ta način ostanejo na rastlini se potem z dežjem in odpadlim listjem preselijo v tla, kjer se vključijo v proces razpada organske mase. Američani so izračunali, da lahko rastline na leto iz zraka odstranijo kar 75000 t različnih škodljivih snovi!
Rastline imajo tudi pomembne posredne učinke na izboljševanje kakovosti bivanja v mestih. S širitvijo površin z rastlinami (zelenih površin) povečujemo tudi delež odprtih (netlakovanih) površin. Vsa ta netlakovana površina je tudi prostor, kjer lahko voda ob deževju ponikne v tla. Na ta način s sajenjem rastlin posredno zmanjšujemo pritisk vode na odtočne kanale, kar je z vidika preprečevanja poplav v mestih izjemno pomembno. Ta učinek rastlin je v letih, ko se soočamo s povečevanjem deleža nevihtnih in nalivnih dogodkov nadvse pomemben.
Ozelenitev mest je tako ena najučinkovitejših metod za uravnavanje klimatskih razmer v sodobnih mestih. Zgodba seveda ni nova. Če pogledamo srednjeveška mesta, ki jih danes večinoma prikazujejo kot mesta, polna nesnage, kjer je bil sistem kanalizacije odprt in so tako odpadne vode tekle po vsem mestu (kar seveda drži), lahko ugotovimo, da so te vode in tudi rastline v teh mestih v tistih časih avtomatično uravnavale klimo. Sodobni človek je preprosto na tovrstno učinkovitost rastlin in tudi vodnih površin pozabil. V želji po čiščenju mest ter preprečevanju razvoja različnih bolezni smo v zadnjem stoletju razvili sisteme, ki vse vodne površine, ne samo odpadne vode, skrijejo pod beton in asfalt. Pri rastlinah puščamo zelo malo odprtega prostora, saj zemlja predstavlja ‘nečistočo’ in jo moramo zato čim manj imeti na očeh. Sodobna mesta so tako seveda čista, zelo malo je sledov blata po tleh po dežju, če pa se kje slučajno blato vseeno pojavi, to umazanijo zaradi betoniranih in asfaltiranih tal zelo enostavno in hitro očistimo. V sodobne gradnje vključujemo številne nove materiale, ki se med drugim ponašajo z izjemno izolativno funkcijo in tako ščitijo zgradbe pred izrazitimi temperaturnimi nihanji. Pri tem vedno bolj ugotavljamo, da takšna podoba sodobnih mest, kljub čistosti in urejenosti vseeno ni prijazno okolje za življenje ljudi in tudi živali. Še posebej je to očitno v zadnjih letih, ko smo vedno bolj priče izrazitim temperaturnim nihanjem, ki se s svojimi ekstremi najmočneje odražajo ravno v mestih. Tlakovane površine se močno segrevajo, a hkrati svetlobo tudi močno odbijajo. Odboj je prav tako izjemno močan na stavbah, saj uporabljamo materiale svetlih barv, da bi naredili mesto svetlejše. To še dodatno dviguje temperaturo v mestih, še posebej poleti v obdobjih izjemno vročih dni. Močni nalivi, ki smo jim vse pogosteje priča se odražajo v velikih količinah vode, ki zaradi površinsko skromnih odprtih površin, ne more drugače odteči, kot preko kanalizacijskih jaškov. Te ogromne količine vode kanalizacijske jaške močno obremenjujejo, kar se pogosto odrazi v močnih poplavah.
Povsem smo pozabili, da je pravzaprav največji krivec za vedno težje razmere za življenje v mestih koncept urejevanja mest, ki temelji na izrivanju zelenih površin z rastlinami iz sodobnih mest ter umikanje vode iz mestnih središč. Če želimo v bodoče narediti mesta klimatsko prijaznejša za življenje ljudi in živali, tudi v luči klimatskih sprememb, ki smo jim vse bolj priče, moramo nujno oživiti zeleno politiko v mestih. Povečati moramo delež zelenih površin v mestih, z vključevanjem večjega števila različnih rastlinskih vrst. Najučinkoviteje bomo to lahko zagotavljali z vključevanjem tako lesnatih rastlin, kot tudi trajnic. Samo takšna rastlinska pestrost lahko zagotavlja dovolj velik delež vode, ki se preko transpiracije sprošča v zrak in na ta način povečuje zračno vlago v okolici. Ta proces lahko najučinkoviteje blaži visoke temperature v mestih. S povečevanjem deleža zelenih površin, bomo ustvarili v mestih tudi dovolj odprtega prostora, kjer bo del površinske vode, ki ostane po nalivih lahko odtekel, s čimer bomo učinkovito zmanjšali pritisk na kanalizacijske sisteme. Po drugi strani moramo nujno zmanjšati delež betoniranih in asfaltiranih površin v mestih, saj sta to materiala, ki najmočneje vežeta vodo in tako zmanjšujeta delež vlage v zraku, hkrati se močno segrevata, kar omogoča prekomeren dvig temperature v okolici takšnih površin. Pri tlakovanju poti in cest v mestih moramo nujno povečati delež tlakov, ki imajo večje špranje, kjer se lahko zadržujeta zemlja ter seveda voda, ki z izhlapevanjem blaži občutek vročine.
Za zagotavljanje kakovostne klime v naših mestih se torej ni potrebno ozirati zgolj po novih materialih, ki bi jih vključevali v novogradnje, ampak se moramo nasloniti na rastline, ki nas povsod spremljajo. Ponovno moramo ozavestiti dejstvo, da smo ljudje sami del narave in da je v osnovi zgolj večja vključitev rastlin v prostor prava rešitev za prekomerno segrevanje mest, za zmanjševanje vsebnosti toplogrednih plinov in prašnih delcev v zraku ter rešitev za spopad s številnimi poplavami velikih razsežnosti, ki se dogajajo v naših mestih v zadnjih letih. Sodobni gradbeni materiali naj bodo pri tem le dodatno sredstvo za zagotavljanje znosnejše klime v naših mestih.
V članku so uporabljeni literaturni viri so na voljo pri avtorju.
Gregor Osterc, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo,
Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana
E-mail: gregor.osterc@bf.uni-lj.si
Naslovna fotografija: Slovenia.info